Spet sem doma…Mi niti ni žal, ker to morje niti ni bilo bogvekaj…Bili smo v vasici bogu za hrbtom, ki ni premogla več kot gostilnico in picerijo na plaži…
Druga stvar, ki jo želim napisati pa je: Hvala za sončke, ki mi lepšajo življenje…Hvala za ljudi, ki mi stojijo ob strani in zaradi katerih vem, da nisem sama in da imam določeno vrednost…
V nedeljo grem spet na morje…tokrat za osem dni….wiiii komi čakam…letos so počitnce tako hitro minevale, da kar verjeti ne morm…najbrž ker sem delala in so bili prosti dnevi zaradi tega krajši…
v glavnem - zopet gremo na Krk, a tokrat s starši v neko vasico Kornič, ki je je med Punatom in Krkom…hja no, bomo videli kako bo….sigurno ne tako popolno in čudovito kot je bilo v Baški…Več o morju pa napišem, ko pridem domov 
LP,
Lunca
Nisem človek, ki bi se bal starosti in smrti…Zavedam se, da je staranje pač naravni proces, ki ga človek ne mora ustaviti…Konec koncev ima vsako obdobje v življenju čar…
In kaj je čar starosti? No, če odmislim vse zdravstvene težave, ki pestijo starejše krajane v našem kraju, moram reči, da imajo prav fletno življenje…Morda je žalostno, da večina ljudi čaka, da so končno v “penziji”…Šele takrat si vzamejo čas za stvari, ki so jih vedno želeli početi, a za to nikakor niso našli časa…
Mimo ljubezni tudi tokrat ne grem…Pogled na zaljubljen starejši par..Zame nekaj najbolj romantičnega in lepega…Sporočilo o večnosti prave ljubezni…Toliko lepše če je ta prva in edina…
Največji uspeh življenja zame ne bo, če bom diplomirala ali doktorirala, ne bo če bom na visokem položaju v službi ali družbi, ne bo če bom podrla svetovni rekord…Zame bo največji uspeh v življenju, ko bom opazovala vnuke, ki tekajo po dvorišču in se glasno smejejo…S prsti se bom dotikala prstov človeka, ki bo z mano preživel srečne in žalostne trenutke življenja…To bo človek, s katerim bom vztrajala in on z mano…Nič ne bo uničilo vezi, ki se je spletla med nama ter čustev, ki jih gojiva…Zmagala bom, če se bom postarala z njim in če bom uspela ohraniti lunce v njegovih očeh…
LP,
Suzana
P.s.: Ko ravno govorim o starosti…Plastičnih operacij niti slučajno ne obsojam, če ima človek željo po spreminjanju svojega telesa in dovolj denarja…ampak tiste gubice na vsaki strani oči so meni tako luštne…opominjale me bodo (ko jih bom imela) na vsa tista lepa doživetja in trenutke, zaradi katerih sem se smejala in ravno ta smeh bo z leti oblikoval te gubice na moj obraz…
