Pri sosedih je vedno bolje…

Posted under Uncategorized by lunca

Oh, moški, zopet bom drezala v osje gnezdo, a kaj moram…dolgačas mi je in bom spackala en kratek post…nene, priznam - povsem enako delujemo tudi ženske..

Fant ima dekle, s katero se na začetku popolno razume, potem pa se začnejo razni prepirčki…nekateri se ustrašijo takoj, drugi vztrajajo in se lotijo težav…ne pobegnejo….mnogim uspe rešiti zadevo, mnogim ne…pa vendar - pogumni poskusijo…čutijo usodno povezanost in to jih žene dalje - vera v pravo ljubezen…

Sem mnenja, da v vseh vezah prejkoslej pride do kakšnih nesoglasij. Včasih sem verjela, da obstaja fant, ki me bo dopolnjeval, sedaj vem, da takega človeka ni…in zaman bi upala…vedno so ljudje, ki nas doponjujejo v določenih lastnostih, v določenih situacijah razmišljajo identično našemu mišljenju, a vseeno je vedno treba sklepati nekakšne kompromise…tega se zadnje čase učim z vso energijo, kar je premorem - prilagajanja namreč….zavedam se, da znam biti zelo samosvoj človek, kar mi v življenju velikokrat koristi, da ostanem pri svojem mnenju…vendar pa je v odnosih z drugimi ljudmi marsikdaj potrebno skriti kakšno solzo, požreti kakšno besedo….tega se učim…noben človek nas ne bo dopolnjeval do te mere, da bi mu ustrezalo vse, kar ustreza nam…

No, pa še naslov posta: Pri sosedih je vedno bolje… ko sem bila stara kakšna 3 leta nisem marala jogurtov, pri sosedi pa sem jih vedno želela jesti, kljub temu, da so bili popolnoma enaki našim…

(mimogrede - še sosedova mačka ima zadnje čase raje nas kakor sosede)

Nekateri ljudje si vedno želijo tisto, česar nimajo…Ko to dobijo pa ugotovijo, da tudi to ni tisto, kar so iskali…včasih ugotovijo celo, da je bilo prejšnje tisto, kar so vedno potrebovali…Skratka, kar želim povedati je to, da ljudi vedno bolj zanima tisto, kar nam je prepovedano ali nedosegljivo, tisto, kar imamo pa ne cenimo toliko kolikor bi morali, dokler tega ne izgubimo…Seveda so bolj razburljive nove, še neodkrite stvari, kar pa je lahko zelo varljivo…Včasih je bolje ostati v varnem zavetju pristanišča, kakor odpluti v valove na odprtem morju, kjer lahko prav ti divji valovi življenja, ki si si jih prej tako zelo želel, razkosajo tvojo barko in ostal boš brez vsega…